Govor patra Bogdana Knavsa na proslavi priključitve Primorske k matični domovini
Vipava, 15. 9. 2024
Spoštovana predsednica Republike Slovenije, gospa Nataša Pirc Musar, dobrodošli med nami! Dovolite pa mi, da najprej pozdravim tukaj navzoče udeležence boja proti fašizmu in nacizmu, vas, ki ste sodelovali v narodno osvobodilnem boju, in ki ste največ naredili, da sedaj stojimo na slovenskem ozemlju, ki je del naše države. Lepo pozdravljam tudi predsednika vlade g. Roberta Goloba, domačega župana g. Lavrenčiča, prav tako pa vse navzoče domoljube, cenjene tovariše in tovarišice, drage brate in sestre!
Lepa hvala za povabilo in za čast, da smem spregovoriti na današnjem pomembnem slavju. Naj na začetku navedem znamenite besede 104 letnega partizana tovariša Ivana Bevka, ki je pripovedoval, kako je poleti leta 1944 pred njih stopil komandant in jim rekel: »Tovariši, imamo častno nalogo, imamo sveto nalogo, da prenesemo ranjence na Dolenjsko.« Tudi mi, spoštovani navzoči in dragi prijatelji, imamo še vedno trajno sveto nalogo, da se z vso spoštljivostjo spominjamo ljudi, ki so jim bili slovenska zemlja, naš jezik, slovenska pesem in molitev nekaj svetega.
Danes imamo tudi mi svojo domovino, imamo svojo zemljo in svojo zgodovino, imamo svoj jezik in svojo kulturo, imamo svoje družine in lastne šole, imamo svoja svetišča in grobove. Kajti domovina ni samo materialni svet. Domovina, ki je v naši zavesti, je tudi duhovno bogastvo naše omike, kulturnega snovanja v našem jeziku in nadaljevanje našega izročila. Domovina pomeni svobodo, s katero lahko živimo naše lastne vrednote – ki so jih gojili in živeli že naši predniki in jih ohranjali z neprestanim bogatenjem novih spoznanj in izkustev. Zaradi tega smo obstali, kajti med nami so bile vrednote, ki smo jih vedno visoko postavljali. To so bile medsebojno razumevanje in spoštovanje, vzajemna pomoč in iskrenost, poštenost in dobri sosedski odnosi. Naša zgodovina ni bila vedno lahka, dogajale so se nam hude reči, kdaj tudi krute, toda v tej pretresljivi zgodovini smo se naučili odpuščati.
Odpuščanje ne pomeni pozabljanja, pač pa pomeni, da drugega sprejemamo in ga razumemo tudi z njegovimi omejitvami. Tako kot si želimo, da bi nas drugi sprejeli z našim lastnimi omejitvami. Živeti skupaj pomeni, da smo veliko bolj pozorni na to, kar nas druži, kar imamo skupnega, kot pa na to, kar nas razdvaja. Kar nas povezuje je vera v človeka, ki je več kot posameznik, je tudi oseba, ki se veseli in trpi, ki ustvarja in ljubi, ki z drugimi sestavlja skupnost in ki tudi ob smrti ne izgubi svojega dostojanstva. Druži nas lepota našega jezika, ki izraža bogastvo naših medosebnih odnosov. Druži nas slovenska pesem, ki je oblikovala naš narodni značaj, družijo nas tudi krščanske in duhovne vrednote, ki jih je v naši družbi mogoče živeti prav tako na kulturno sekularen način. Tako se nam kaže naša narodna identiteta, ki je nezaupljiva do vsake ideologije.
Zakaj smo Slovenci lahko obstali kljub strašnemu fašističnemu in nacističnemu preganjanju? Zato, ker je naš človek nosil v sebi srčno kulturo in ta kultura se napaja iz različnih duhovnih virov, ki dvigajo človeka zelo visoko. Danes se ta človek v svojih višinah znanosti začenja zavedati, da ni nikoli sam, vedno se znajde v lepoti narave in okolja, ki ju mora ohraniti rodovom, ki bodo še prišli. Tudi slovenska pristna religioznost ni stvar ideologije, ampak zahteva osebne odločitve in medosebni odnos. P. Janez Hollenstein, nekdanji prior v kartuziji Pleterje, je takole opisal našo slovensko dušo: »Slovenci ste edini narod, ki imate srčno kulturo. Ne gledate na materialni interes. Tudi na naravo gledate z dušo in ste zato vaše griče posejali s cerkvicami.«
Ko smo danes ponosni na naše tako akademske kot vaške stavbarje in slikarje, ki so se harmonično vključili v našo izjemno lepo pokrajino, mi na misel prihajajo tako anonimni rezbarji kot tudi veliki slikarji kot Tone Kralj. Slovenci smo prvi narod v Evropi, ki se je fašističnemu nasilju upiral z umetnostjo in kulturo jezika.
Zato danes ne moremo, na da bi s ponosom omenjali naše tigrovce, ki so na skrivaj ohranjali slovenske knjige in jih tihotapili po družinah, hkrati pa se iz velikega idealizma odločili za junaška dejanja, čeprav so vedeli, da lahko zaradi svojega poguma izgube svoja mlada, še ne izživeta hrepeneča življenja. Ponosni smo, da naši slovenski mladeniči predstavljajo začetek evropskega protifašističnega odpora.
Prav je, da se spomnimo tudi primorskih duhovnikov, slovenskih Čedermacev, ki so na dan pogreba nadškofa Frančiška Sedeja na Sveti Gori, decembra l. 1931 prisegli, da ne bodo nikoli pozabili slovenski jezik, ampak v njem poučevali otroke. Že preje so ustanovili svoje društvo kot Zbor svečenikov svetega Pavla in po cerkvenih prostorih nadaljevali nedeljsko župnijsko šolo poučevanja slovenščine in verouka, kar si je zamislil že Anton Martin Slomšek.
Toda glavni igralec, ki je dobil zgodovinsko bitko za ohranitev slovenske kulture in jezika na Primorskem je vendar ljudstvo samo. Ko ne bi bilo slovenskih družin, kjer so govorili in prepevali v slovenščini ter tajno prebirala slovenske knjige, bi bila naša slovenska Primorska pod tolikšnim nasiljem kmalu uničena. Toda prišel je september 1943, ko se je praktično vsa Primorska, vsi sloji njenega ljudstva, združili proti novemu sovražniku, nacističnemu režimu, ki je bil do Slovencev še krutejši. Takšnega enotnega odpora Evropa ni poznala.
Zato smo danes še posebej spoštljivi in nas obdaja hvaležen spomin na fante in dekleta, može in žene, ki so šli v partizane, zaradi katerih smo danes na svoji zemlji in govorimo slovenski jezik. Globoko in z velikimi žrtvami so zaživeli slovensko dušo. Ob spominu nanje čutimo dolg, da tudi danes zaživimo dušo slovenskega naroda. To je tista duša, ki ustvarja domovino. Ta duša se mora kazati povsod v naši državi: v parlamentu, v državni upravi, med nevladnimi organizacijami, v različnih Cerkvah, predvsem pa v naših medsebojnih odnosih.
Zato vsi iščimo vzore v preteklosti, kamor spada naša Primorska, ko so ljudje različnih nazorov in prepričanj znali stopiti skupaj. Tako politiki kot tudi ljudje v šolstvu in kulturi so vedeli, da morajo nastopiti skupaj in zato odmisliti medsebojne razlike ter zaživeti naš skupen temelj, ki je beseda tovarištva in prijateljstva. Zato je danes tudi moja iskrena in ponižna prošnja vsem politikom, ljudem v javnem življenju, voditeljem v gospodarstvu in kulturi, pa tudi vsem odgovornim v Cerkvi, najbolj pa Vam novinarjem, ki delate v medijih in ustvarjate javno mnenje, da nam postane vzor papež Frančišek, ki oznanja dialog in spravo, zaščito najšibkejših in nemočnih, radost otrok in veselje ter odgovornost mladih. Naj naša domovina Slovenija skupaj s Primorsko postane dežela sožitja in miru, pravičnosti in solidarnosti ter radosti in prijateljstva. Ali kot je dejal primorski pesnik Drago Bajc: »Moja pesem je himna srca, četudi je očem pajčolan vseeno oznanja dan«.
