Na povezavi si lahko ogledate tradicionalno proslavo ob 84. obletnici smrti Danila Zelena, ki jo je priredilo Društvo TIGR Primorske pred njegovim spomenikom v Senožečah, 13. maja 2025.
Povezava:
Prav tako nekaj fotografij na spletni strani Društev ZVVS/ZSČ Sežana:
http://www.sezana.zvvs.si/
Spodaj objavljamo govor Andreja Jelačina.
Slavnostni govor Andreja Jelačina ob spomeniku vojaškemu vodji Tigra Danilu Zelenu
Senožeče, 13. 5. 2025
Tu, na tem starem trgu, smo se danes zbrali pred spomeniki treh srčnih mož, ki so vsak na svoj način pomembno zaznamovali našo preteklost.
Duhovnik Janez Vilhar je bil rodoljub, ki se je v času fašizma odločno postavil v bran slovenske besede in primorskega ljudstva.
Rudolf Cvetko je prvi slovenski olimpionik.
In Danilo Zelen, vojaški vodja tajne organizacije TIGR – prvega upora v Evropi proti fašizmu. Padel je na današnji dan leta 1941 na Mali gori nad Ribnico, v spopadu z italijanskimi okupatorskimi vojaki, po izdajstvu in pod tujim imenom.
Življenjska pot Danila Zelena je bila sicer kratka, a tako dramatična in zanimiva, da je vredna zgodovinskega romana.
Ko se je trgovska družina Zelen zaradi raznarodovalne politike fašizma iz Senožeč preselila v Ljubljano, se je Danilo vpisal na ljubljansko univerzo študirat tehniko. A študij mu je kmalu postal obstranska zadeva – ves se je posvetil ilegalnemu boju proti fašizmu.
Danes se sprašujemo, kaj je tega mladega fanta takrat gnalo, da je vse svoje mlade sile in življenje posvetil boju primorskega ljudstva za svobodo. Od kod mu ta uporniški žar, ta korajža, to žrtvovanje in odločitev za tako tvegano življenje, polno odrekanja in smrtnih nevarnosti?
Saj mu, kot sinu trgovcev, to zares ni bilo potrebno. Sprašujem se, ali je nanj morda vplival tudi njegov bratranec Ferdo Delak iz Gorice, eden najbolj avantgardnih in iskanih režiserjev tistega časa.
Ferdo Delak je takrat začel izdajati napredno in udarno revijo z imenom TANK. Morda je Zelenova bojevitost izhajala tudi iz tistega tanka?
Priče so pripovedovale, da je bil ta znameniti »terorist« tudi družaben človek, ki je zahajal v ljubljanski Kazino na večerne zabave, kjer se je družil z baletkami, slikarji, pesniki, glasbeniki in pisatelji …
Nato pa se je pod okriljem noči pripeljal do meje v Planini, oborožen s peklenskimi stroji in propagandnim gradivom, tajno prečkal mejo po gozdovih in prišel na rodno Primorsko.
Z gozdarjem Tonetom Černačem s Pivškega in Justom Godničem s Krasa so bili nerazdružljiva trojka. Tone Černač je bil nezgrešljivi ostrostrelec.
Ko so fašisti požgali slovenske kulturne domove in knjižnice ter razpustili slovenska društva in šole, se je rodil upor. Najprej so se mladi rodoljubi v Trstu zbrali okoli organizacije BORBA, nato pa okoli TIGR-a.
Ta iskra upora in upanja se je razplamtela v plamen.
Sprašujem se, kako je uspelo temu mlademu, plavolasemu, slokemu fantu v nekaj letih postati vojaški vodja te vseprimorske organizacije TIGR, ki je delovala vse do Kvarnerja in celo v Avstriji.
Nekoč so železničarji, slovenski rodoljubi iz Avstrije, usmerili cel vagon orožja za TIGROVCE.
Diverzantske akcije so tigrovci izvajali tudi v Avstriji, ne samo v Italiji. Iskal jih je tudi gestapo, ne samo italijanska tajna policija OVRA. Koliko gozdov in samotnih poti so morali prehoditi!
Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Ferdo Kravanja, Anton Majnik in drugi so bili jedro TIGR-a.
Ponoči so izvajali diverzantske akcije, podnevi pa so se skrivali po gozdovih – tudi tukaj na Vremščici so taborili. Sporazumevali so se celo s šifriranimi gesli, z nekakšno pisavo v obliki številk in črtic, ki sta jo izumila učitelja Tone Rutar in Anton Majnik.
Zasledil sem celo podatek, da se je Danilo Zelen, ko ni bil več varen niti doma, zamaskiral z lasuljo in brado celo v Ljubljani – da bi se izognil aretaciji obveščevalnih služb. Nekoč si je blizu Sviščakov zvil nogo in je moral v gozdu preživeti do okrevanja. S hrano pa ga je oskrboval Viktor Bobek, ki je bil potem na II. tržaškem procesu obsojen na smrt in ustreljen. Blizu skrivališča pa je bila okupatorska vojaška postojanka.
Bistriški tigrovec Alojz Zidar, ki je zadnja leta živel v Žusterni pri Kopru in sem ga večkrat obiskal, navaja, da je bila na Zelenovo glavo razpisana nagrada 30.000 lir, kar naj bi bilo takrat vredno 5–6 avtomobilov. A izdajalec se ni našel. K temu je najbrž prispevala tudi konspiracija, saj so delovali v trojkah, in le eden izmed njih je imel povezavo z naslednjo trojko. V organizacijo so najraje sprejemali še neporočene moške, neobremenjene z družinskimi obveznostmi.
Prvi tržaški proces je potekal po atentatu pristašev Borbe, predhodnika TIGROVCEV na tiskarno fašističnega glasila v Trstu leta 1930. Represalije so bile strašne in glavne žrtve so bili Bazoviški junaki.
A upora primorskega ljudstva proti fašizmu to ni ustavilo.
Fašisti so našteli skoraj 100 diverzantskih akcij. Tigrovci so pošiljali tudi grozilna pisma. Zanimivo, da je eno takih pisem prejela tudi skupina Sežancev, ko je podpisala vdanostno pismo Mussoliniju. Podpisan pa je bil Izvršilni odbor kraške sekcije TIGR-a.
Leta 1935 ali 36 sta se Danilo Zelen in Albert Rejec odpravila z motorjem preko Švice v Francijo, kjer so z Justom Godničem podpisali sporazum s predstavniki KP (komunistične partije) Italije v izgnanstvu, da bodo v primeru, da pridejo na oblast, priznali pravico primorskim Slovencem v Julijski krajini do samoodločbe.
Tigrovci so vedeli, da se približuje II. svetovna vojna, zato so pripravljali tajna skladišča orožja. Tudi komunisti, tako v Italiji, kot v Jugoslaviji, so bili že dolgo ideološko aktivni. Komunistična partija takrat še ni proglasila oboroženega upora. So pa že sodelovali in Pinku Tomažiču in sodelavcem posredovali nekaj skrivnih skladišč orožja.
Pred napadom Nemčije in Italije na Jugoslavijo je bil Danilo Zelen vpoklican k vojakom. A kraljeva vojska je kmalu razpadla in Danilo Zelen se je 2 meseca z Antonom Majnikom in Ferdom Kravanjo skrival v nekem bunkerju v Strugah.
Potem so se oboroženi zatekli na Malo goro nad Ribnico, da bodo nadaljevali upor. A so bili izdani. In tam je končal svojo 13-letno uporniško pot v spopadu z italijanskim okupatorjem pod tujim imenom.
Priznam, da večino tega, kar sem vam do zdaj povedal, sam nisem vedel vse do leta 1971. Takrat, ob 30-letnici II. tržaškega procesa sem Radiu Koper predlagal niz oddaj o tistem procesu, na katerem so sodili komunistu Pinku Tomažiču in tovarišem. Intelektualcem z dr. Lavom Čermeljem na čelu in TIGROVCEM.
Prvoobtoženi bi moral biti tako iskani terorist Danilo Zelen, a je pred tem padel na Mali gori. Komunist Vid Vremec, ki je bil na tistem procesu obsojen na 15 let zapora, mi je pripovedoval, kako je javni tožilec med procesom pompozno najavil, da je na Mali gori padel eden največjih razbojnikov in največjih sovražnikov fašizma Danilo Zelen. Sodna dvorana, polna fanatičnih fašistov, je od navdušenja ponorela. Posnel sem tudi mater Pinka Tomažiča, gospo Emo, pa njegovo dekle Evelino, obtožene komuniste Vida Vremca in druge. Tudi tigrovko Maričko Urbančič iz Ilirske Bistrice, edino žensko na tem procesu, ki je bila obsojena na 10 let zapora, pa sestro ustreljenega Simona Kosa.
Tista snemanja so mi razkrila vso veličino prvega antifašističnega upora v Evropi. Neizmerno trpljenje primorskega ljudstva in zlasti upornikov, ki so svojo srčnost in ljubezen do našega jezika in naše nesrečne zemlje plačali z življenjem ali z dolgoletnimi zapornimi kaznimi. Mučenja obdolženih tigrovcev so bila zverinska, zato ker so se upali prvi upreti z orožjem. Med procesom je eden izmed mučenih odpel srajco, pod katero je imel žive rane in vzkliknil, niti Kristus na križu ni tako trpel kot jaz. Vsi enoglasno so priznavali, da je bil Danilo Zelen nesporni in karizmatični vojaški vodja, v katerega so imeli popolno zaupanje. Pripovedovali so mi, da je kot plavolas in slok mladenič podoben Nemcem predlagal, da bi se preoblečen v SS oficirja odpravil v Rim, da bi, če bi mu uspelo, likvidiral Mussolinija. Organizacija mu tega ni dovolila, ker so se bali izgubiti udarno pest TIGR-a.
Po vojni je bil od vseh obsojenih in usmrčenih, edino Pinko Tomažič kot komunist proglašen za narodnega heroja.
Pod globokim vtisom takratnih spoznanj, sem prijatelju Tonetu Pavčku, ki je bil takrat urednik kulturno umetniškega programa TV Slovenija, predlagal, da bi o Danilu Zelenu napisal dramatizirano zgodbo. Odgovoril mi je: » Ti jo lahko napišeš, a ne bo šla, čas ni dozorel«.
Nekega dne sem se odpravil v Ljubljani na ljubljanske Žale iskat Zelenov grob. Po dolgem iskanju sem ga le našel na 22. grobnem polju. Bil je zaraščen in zapuščen . Dolg, do tedaj neznanega junaka in rojaka mi je ležal na srcu. In končno, leto pred osamosvojitvijo Slovenije, sem napisal 2 pismi Izvršnemu svetu občine Sežana, kamor so Senožeče takrat spadale, v katerem predlagam, da bi za občinski praznik v Senožečah odkrili Zelenov kip ali vsaj spominsko ploščo. Starega prijatelja dr. Branka Marušiča pa prosil, naj nam pomaga organizirati v Senožečah I. simpozij o TIGR-u. Drugo moje pismo je v Sežani padlo na plodna tla. Predsednik Skupščine občine je bil takrat Ivan Vodopivec, predsednik Izvršnega sveta Iztok Bandelj. Sekretar pa naš rojak Marjan Suša, ki je bil pri realizaciji vseh kasnejših dogodkov v prvih vrstah. Na vrtu moje hiše se je zbralo 10 kompetentnih zgodovinarjev. V pritličju pa je bila razstava o TIGR-u. Pisalo se je leto 1991, ko smo mu v Senožečah odkrili spominsko ploščo.
V vseh glavnih glasilih sem objavil zgodbo o TIGR-u. Mnogi domačini so se spraševali, kdo je ta Danilo Zelen? Saj je bilo o TIGR-u po osvoboditvi napisanega bore malo. Nekaj so nekdanji tigrovci poskušali objaviti v reviji Tovariš in v borčevskem glasilu TV15. Mladi domači intelektualec z desne opcije, me je na javni prireditvi celo napadel, češ, kaj zganjam propagando za nekega Zelena. A kasneje si ga želi prilaščati tudi desnica.
Emila Škrlja, predsednika ZB Sežana, ste mnogi poznali. Komaj smo ga prepričali, da je bil pripravljen poslati praporščake na tisto slavje. Rekel sem mu, da spoštujem partizanski boj, a dajmo v zgodovini vsakemu svoje mesto. On o Danilu Zelenu še ni slišal. Takrat sem napisal pesem, posvečeno Danilu Zelenu in jo ob odkritju spominske plošče prvič prebral. Recitirala sta tudi Joco Turk, nekdanji TIGROVEC, med vojno član igralske skupine IX. Korpusa in igralec Ivo Godnič (oponašalec Maršala Tita), sin legendarnega tigrovca Justa Godniča.
Tisti dan je bil eden od velikih praznikov primorskih Slovencev. Množično so se ga udeležili levi in desni. Veliko ljudi je prišlo s Tržaškega. Krajevni skupnosti je takrat predsednikoval Rado Meden.
Nekateri moji ugledni znanci so mi tiste dni priznali, da so bili nekoč TIGROVCI in šele kasneje Partizani.
Slavnostni govornik je bil pesnik Ciril Zlobec. Proslave se je udeležil tudi tigrovski veteran 90-letni Tone Rutar, ki je pred mikrofoni povedal naslednje: Če bi Slovenci imeli 10.000 Zelenov bi bili evropska velesila, če bi jih imeli 100.000 pa bi bili svetovna velesila. Morda je bil ta senožeški vzgled tudi vzpodbuda, da so 3 leta kasneje v Postojni ustanovili Društvo TIGR PRIMORSKE, ki je vse od svojega obstoja veliko storilo za afirmacijo TIGRA in še vedno uspešno propagira njegove temeljne vrednote. Sodeloval sem z vsemi štirimi, žal že pokojnimi vodilnimi ljudmi društva. Težnje so bile, da bi šli bolj v levo ali v desno. Nekateri člani so zato odpadli.
Temeljna vrednota naj ostaja domoljubje. O domoljubju priča zanimiva domača zgodba iz leta 1943, ko se je skupina senožeških fantov in deklet odpravljala v partizane. Med njimi sta bila tudi Ivanka Jerakova in njen brat.
Ivanka naj bi nekaj oklevala. Takrat pa naj bi se oglasila mati Jerakova in rekla: » Če ne greš ti, grem pa jaz.« To mi je povedala skoraj 100-letna Štefka Mejakova – Fabijanova, ki je bila živa zakladnica spominov. Če so tiste materine besede resnične, so vredne starogrške drame in so nekakšna krona primorskega rodoljubja do te trpeče in ljubljene zemlje.
V povojnih letih sem sodeloval na neštetih odkritjih spominskih plošč in spomenikov padlim partizanom. Zato je v meni vse bolj dozorevala želja, da bi si tudi Danilo Zelen zaslužil v Senožečah spomenik. Leta 1997 sem se počutil še toliko prisotnega v javnosti, da sem se okorajžil in začel po podjetjih in organizacijah zbirati denar za ta spomenik. O tej nameri razen tajnika društva TIGR Karla Kocijančiča, ni vedel nihče. Da se ne bi kaj zalomilo. Ko so bila sredstva zbrana, smo naš namen predstavili KS Senožeče in takrat naleteli na široko in popolno podporo. Takrat ji je predsedoval inž. Drago Škamperle. Zopet je bil poleg njega Marijan Suša, s skupino domačinov eden glavnih sodelavcev.
To je bil praznik spomina in zahvale, ki je že bolj združeval tigrovski in partizanski boj. Mar ni bil tigrovski upor nekakšna primorska osvobodilna fronta? Za to priložnost sem napisal pesem Tigrovcem, ki jo je potem uglasbil Prešernov nagrajenec prof. Jakob Jež. Njena prva glasbena izvedba je bila na Bazoviški gmajni. V scenariju pa sem na kratko prikazal življenjsko pot Danila Zelena, saj je bila domačinom nepoznana. Izvajalke so bile domače tovarišice in drugi. Obisk proslave je bil tudi takrat množičen. Odbor za proslavo je kot slavnostnega govornika povabil dr. Ivana Kristana, predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Čeprav je bil njegov govor zelo korekten, moja znanca iz goriških let, poslanca bolj desne opcije Ivo Hvalica in Tomaž Pavšič, z njim nista bila zadovoljna, češ, da je človek kontinuitete. Bil sem v delegaciji, ko je predsednik republike Milan Kučan odlikoval Društvo TIGR. Takrat sem mu omenil, da je zamudil lepo priložnost, ker ni obenem Danilu Zelenu podelil priznanja narodnega heroja.
Ko smo na hiši Zelenovih v Ljubljani odkrivali spominsko ploščo, sem bil tudi jaz med govorniki. Ob pogledu na meščansko vilo z dvema lokaloma in več stanovanji, sem se ponovno še globlje spraševal, kakšna sila in nujna sta gnali tega mladeniča, da je počel to, kar je počel. Da je vso svojo mladost posvetil primorskemu ljudstvu za njegovo svobodo in daroval svoje življenje za domovino, ki mu je bila takrat pravzaprav tujina. Danilo Zelen je bil nekak naš primorski Che Gevara ali Don Kihot. Moj govor je prišel poslušat tudi moj prijatelj in sošolec z Akademije, znani igralec Zlatko Šugman.
Po proslavi me je vprašal: »Pa kaj ste vi Primorci posebej cepljeni z rodoljubjem? Mi Štajerci se z vami ne moremo primerjati.« Odgovoril sem mu: » Veš, nas so cepili fašisti s svojim 25-letnim zatiranjem in poniževanjem, ki je v nas zapustilo globoke zgodovinske rane in posledice. A tudi duha upornosti in rodoljubnosti.«
Čeprav so svoboda in spomeniki majhnih narodov vedno v nevarnosti, sem mojemu prijatelju zaupal, da je bil tisti dan, ko smo odkrili ta spomenik v Senožečah, eden najsrečnejših v mojem življenju. Izpolnilo se mi je tisto, kar mi je dolga leta ležalo na duši. Ganila me je njihova nacionalna zavest, njihovo trpljenje, odpovedovanje in nazadnje odrinjenost in zamolčanost.
To je bil dolg do zgodovine, ki je včasih zelo, zelo kruta in krivična, saj je veliko junakov končalo na smetiščih. Nedavno me je presunila vest, ki sem jo prebral, da je tudi Zelenov brat Slavko končal v tržaški Rižarni, prav na pragu svobode, 4. aprila leta 1945.
Senožeče s tem spomenikom dokazujejo, da se je v tem kraju rodil eden izmed prvih in gorečih upornikov proti fašizmu. In tem upornikom se je po spoznanju, kaj sta fašizem in nacizem, v II. svetovni vojni pridružilo na milijone ljudi, vključno z našo partizansko vojsko. Naslednje leto je 400 slovenskih fantov vojaških nabornikov dalo svojo zaprisego prav pred tem spomenikom, ki naj nam bo kažipot k svobodi, ki je tako lepa in veličastna, a obenem lahko tudi tako krhka in minljiva. Smo majhen narod, naši topovi so naša srca. Naši tanki, naša zavest. Naš prapor naj bo korajža in trdoživost naših prednikov. Enotnost pa up, da bomo dosegli svoje cilje.
Dragi rojaki. Ob tej priložnosti bi se vam rad zahvalil za vaš trud in predanost, da ohranjate spoštljiv spomin do tigrovstva in NOB-ja. Da povezujete preteklost s sedanjostjo in dajete kraju, ki se je znašel na nekakšnem stranskem tiru, kulturni in družabni utrip. Občini Divača in gospe županji pa bi rad čestital za uresničitev muzeja furmanov, ki bo pričal o bogatem izročilu in pomenu tega kraja, ki je bil nekoč, ne samo furmanski raj, ampak predvsem za Tržačane v letnem času tudi privlačna turistična destinacija.
Leta 1999 sem Olimpijskemu komiteju in Sabljaški zvezi Slovenije predlagal, da bi tudi našemu rojaku Rudolfu Cvetku, prvemu olimpioniku, postavili v Senožečah spomenik. Tudi on je bil v teh krajih že neznanec. Ob osebnem srečanju s predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije dr. Janezom Kocijančičem v Portorožu, sem mu predlagal, da bi, poleg spomenika v Senožečah, uredili tudi Cvetkovo spominsko sobo. Predlog za spomenik je bil uslišan, na spominsko sobo pa še čakamo.
Zato predlagam, da bi v okviru tega novega muzejskega kompleksa našli dva prostora tako za Zelenovo, kot Cvetkovo spominsko sobo, saj sta oba zgodovinskega in nacionalnega pomena. Oprostite mi, ker je bil moj nagovor tako dolg, a upam, da ste danes zvedeli tudi kaj takega, kar vam je bilo doslej neznano.
Končal bom s kratko pesmico z naslovom Izročilo mladim, ki jo je napisala mlada partizanka Fani Okič, ki ni pesnica, tako kot jaz nisem, a bo njena vsebina še dolgo pričala o trenutkih, ko je šlo za biti ali ne biti.
Včasih privrejo nekatere pesmi od srca in obstanejo, ker jih ljudje posvojijo.
Mi nismo hoteli sovraštva in kletve,
mi nismo hoteli požganih domov.
Mi nismo hoteli uničene žetve.
Mi nismo hoteli gorja in grobov.
Branili smo polja, branili gozdove.
Branili smo mesta, branili vasi.
Umirali smo za bodoče rodove,
za tiste, ki bodo, ki jih še ni.
Naj večno vam sije sonce svobode.
Naj nikdar vam upa sovrag ne temni.
Če kdaj vas bo skušal vkovati v okove,
branite svobodo, kot smo jo mi.
V Senožečah, 13. 5. 2025