Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske

Spoštovane tovarišice in spoštovani tovariši, gospe in gospodje, cenjeni obiskovalci, lepo pozdravljeni.

Spettabili signore e signori, compagni e compagne, un benvenuto a tutti i presenti.

Nocoj smo se zbrali, da na tradicionalnem, že petem recitalu, posvetimo spomin na bazoviške junake, ki so padli pod streli 56 fašističnih črnostrajčnikov, na bazoviški gmajni pred 95. leti, 6. septembra 1930 ob 6:43 uri. Posebno pozornost pa bomo namenili tudi Antonu Gropajcu, soborcu bazoviških junakov.

Na podlagi sodbe italijanskega fašističnega  posebnega sodišča  so bili na prvem tržaškem procesu, ki je bil med 1. in 5. septembrom 1930, na smrt obsojeni štirje mladi člani tajne organizacije Borba. Ferdo Bidovec, 22 let, Zvonimir Miloš, 27 let, Franjo Marušič, 24 let in Alojz Valenčič, 34 let.

Fašistični režim je proces spremenil v spektakel. Četverica bazoviških junakov je bila skupaj z  drugimi tigrovci in borbaši postavljena pred sodišče, ki si je pravico za sojenje prisvojilo na podlagi zakonov, napisanih z namenom zatiranja. Proces ni bil iskanje resnice – bil je inscenirana predstava, namenjena utrditvi fašistične oblasti in zastraševanju slovenskega prebivalstva. Odvijal se je kot ena najsramotnejših pravosodnih komedij in je bil bolj propagandno gledališče kot pravično sojenje.

A pravi pomen tigrovskega upora se je pokazal prav na tem tržaškem procesu. Na njem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Namesto da bi se obsojenci oklepali življenja za vsako ceno, so proces spremenili v tribunsko platformo za svojo zadnjo izpoved. Tigrovci pred sodiščem niso govorili kot prosilci za milost, temveč kot ponosni branilci svojih prepričanj. Njihova drža in besede so postale močnejše od tistega, kar so si fašisti predstavljali.

Proces je pokazal temeljno protislovje fašizma: režim, ki se je razglašal za nosilca reda in civilizacije, je moral uporabiti najbrutalnejše metode, da je utišal tiste, ki so branili osnovna človekova načela in pravice.

Prvi tržaški proces je tako postal prelomnica. Ni bil le eno najtemnejših dni naše zgodovine in konec življenj petih pogumnih mož, temveč začetek preobrazbe slovenskega nacionalnega gibanja, pomenil je tudi svetlobo in upanje, da se lahko premaga zlo, ki se je začelo širiti po Evropi. Fašizem!  

Smrt bazoviških junakov je postala seme odporu, ki je navdihnil generacije – od partizanov druge svetovne vojne do vseh, ki so se v nadaljevanju upirali totalitarnim sistemom.

A danes želimo posebej počastiti spomin še na enega junaka tiste dobe – Antona Gropajca, ki se rodil pred 9. junija 1885, torej pred 140 leti v Dragi pri Trstu. Bil je zaveden kmet in oče štirih mladoletnih otrok, ko se je iz globoke prepričanosti, da ima vsak narod pravico do svoje identitete, priključil ilegalni organizaciji Borba in s tragično smrtjo pokazal, kaj pomeni neomajnost v boju za svobodo in dostojanstvo.

Njegova odločitev, da se pridruži odpornikom, ni bila impulzivna – bila je premišljena, moralna izbira človeka, ki je videl, kako se pod težo fašizma ruši svet pravičnosti in človeškosti.

Več o odločitvi in življenju Gropajca boste izvedeli v recitalu, zato bom sedaj omenila le obeležje, ki so ga 9. septembra 2015, torej pred desetimi leti, postavili na bazoviški gmajni v trajen spomin Antonu Gropajcu in ga tako postavili ob bok štirim bazoviškim junakom. Osnutek za spominsko obeležje je naredil grafik in oblikovalec, Tržačan Andrej Pisani.

Tajna slovenska revolucijska organizacija – TIGR – predstavlja enega najzgodnejših in najpomembnejših primerov organiziranega upora proti fašizmu v Evropi. Nastala je že leta 1927, torej še pred vzponom nacizma v Nemčiji, in je bila med prvimi, ki so spoznali resnično naravo fašizma. Zaradi vloge, ki jo je imela, je Vlada RS junija letos odločila, da bo leto 2027, ko bomo praznovali 100 let od ustanovitve TIGRa, to leto razglasila za tigrovo leto.

Tigrovci niso bili teroristi v sodobnem pomenu besede. Bili so domoljubi, ki so se uprli sistematičnemu zatiranju svojega naroda. Njihovi cilji niso bili uničiti, temveč obraniti osnovne človekove pravice – pravice do jezika, do kulture, do dostojanstva. Ko je fašistična oblast prepovedala slovensko besedo, so tigrovci odgovorili z akcijami, ki so svetu pokazale, da Slovenci niso pripravljeni mirno sprejeti svojega kulturnega genocicid.

Danes, skoraj stoletje kasneje, se sprašujemo, ali je spomin na tigrovce in bazoviške junake še aktualen. Žal moramo ugotoviti, da je njihova dediščina žgoče in boleče aktualna.

Po svetu ponovno opazujemo vzpon avtoritarnih režimov, ki zatirajo manjšine, prepovedujejo svobodo izražanja in uporabljajo propagando za manipulacijo množic. Vidimo genocide, kot so proti Ujgurom na Kitajskem, v Ruandi in trenutno spremljamo  genocidno vojno v Gazi, čemur smo priča 24 ur na dan preko zaslonov in poročil. Prebivalstvo, ki  trpi v vojnah od Sirije do Ukrajine, od Jemna do Sudana, če omenim le nekatere, išče rešitev v migracijah in iskanju miru.

Dokler bo še živ kdo, ki bo te grozljive posnetke pošiljal v svet, bodo grozote teh vojn prihajale v naše domove. Žal pristojne institucije, voditelji ne najdejo načina in moči, da bi to preprečili in ustavili.  

Na nedavnem Blejskem strateškem forumu se je zbralo 2338 udeležencev iz 94 držav, ki so imeli 32 razprav s 180 panelisti, ki so razpravljali o razmerah v svetu. Čeprav se zdi, da ti pogovori niso koristni, kot nekdanja diplomatka verjamem, da so edino dialog, poslušanje argumentov in potrpežljivo vztrajanje pri iskanju konsenza, edini način za rešitev sporov. Omogočajo usklajevanje politik in ukrepov med različnimi akterji, kar je še posebej pomembno pri krizah, ki presegajo nacionalne meje, kot so vojne, pandemije, terorizem ali gospodarske krize.

V EU lahko opažamo veliko razdvojenost pri iskanju kompromisa glede največjih vojnih žarišč, uvajajnja sankcij in predlaganih rešitev, a nič drugače ni v Sloveniji, kjer nas deli  odnos do genocida v Gazi,  čeprav uradna politika odločno in dosledno zagovarja rešitev dveh držav in čimprejšnjo prekinitev genocida.

Uspešnost mednarodnih konferenc ni samoumevna, vendar ostajajo nepogrešljiv element pri iskanju rešitev za globalne izzive, pod pogojem, da so dopolnjene z močnimi mehanizmi za implementacijo in spremljanje.  Vedno večjo vlogo imajo tudi civilne družbe, zasebni sektor in lokalne skupnosti. 

Sprašujem se, kako bi danes Anton Gropajc in njegovi soborci uporabili načela svojega upora? Kako bi TIGR deloval v 21. stoletju?

Morda bi uporabili moč informacije. Če  se je fašizem razcvetel v temi nevednosti, potem je svetloba znanja naš najmočnejši zaveznik. Tigrovci bi danes verjetno bili prvi, ki bi razgaljali laži avtokratov, dokumentirali njihove zločine in zagotavljali, da se glas zatiranih sliši po vsem svetu.

Organizirali bi mednarodne povezave. Fašizem ni nacionalni problem – je globalni rak. Sodobni tigrovci bi gradili mreže solidarnosti čez meje, kot jih danes vidimo pri gibanjih za človekove pravice, okoljsko pravičnost in mir. Po tem zgledu smo pred meseci Slovenci, Hrvati in Italijani ustanovili Mednarodno mrežo antifašistov.

Uporabljali bi nenasilni upor. Čeprav so bili zgodovinski tigrovci pripravljeni uporabiti tudi silo, nam današnji svet ponuja močna orodja – od gospodarskih bojkotov do civilne nepokornosti, od mednarodnih sodišč do javnega pritiska.

In branili bi resnico. V dobi lažnih novic in propagande bi sodobni tigrovci bili prvi branilci dejstev, raziskovalnega novinarstva in kritičnega mišljenja.

Vendar najvažnejša lekcija bazoviških junakov ni samo v načinih upora – je v pomenu spomina. Vedeti moramo, da je tudi spominjanje “revolucionarno dejanje”. Ko se spominjamo njihovih žrtev, ne slavimo smrti – slavimo življenje v službi ideala, tovarištva  in pravičnosti.

Kolektivni spomin je naša obramba pred ponavljanjem zgodovine. Če pozabimo, kako je fašizem prišel na oblast, bomo nezaščiteni, ko se bo pojavil znova – morda pod drugo masko, z drugimi gesli, toda z istimi temeljnimi značilnostmi: s prezirom do drugačnosti, z glorifikacijo nasilja, z zatiranjem svobodne besede in poveličevanjem avtoritarnega vodje.

Ko se danes spominjamo Antona Gropajca in njegovih soborcev, se ne oziramo le v preteklost. Zavezujemo se, da bomo njihove ideale prenesli naprej. Zavezujemo se, da se bomo uprli vsakemu poskusu zatiranja človeške svobode in dostojanstva.

Njihov upor se nadaljuje v solidarnosti in sočutju z zatiranimi. Živi v vsakem glasu in dejanju, ki se dvigne proti nepravičnosti in utripa v srcu vsakega, ki zavrača molčečo sprejemljivost zla.

Zato je Bazovica simbol nasprotovanja in upora proti fašističnemu režimu in njegovi ideologiji. Bazoviški junaki so junaki svobodne Evrope, zgrajene na temeljih protifašizma in so začetniki množičnega protifašističnega upora v Evropi. 

Anton Gropajc in bazoviški junaki niso umrli zaman, če se iz njihove žrtve učimo in če njihove ideale prenašamo v naš in prihodnji čas.

V njihovem spominu se zavezujemo: nikoli več fašizma, nikoli več genocida, nikoli več molčanja ob nepravičnosti.

Njihov spomin živi – v nas in skozi nas.

Smrt fašizmu!

Hvala.

Koper, 5. september 2025