Eric Gobetti v svojem zapisu neprizanesljivo piše o italijanski percepciji pomena in poslanstva italijanskega praznika Dan spomina na fojbe in opisuje, kako posebej še državna televizija RAI prikazuje tematiko fojb. Članek si res velja prebrati.
Kdo je širil sovraštvo? Film in politika na vzhodni meji
Eric Gobetti
Od povojnih filmskih uspešnic do nedavnih televizijskih serij in pripovedovanj o fojbah in Jugoslaviji, se ponavlja isti scenarij: opravičevanje fašizma in kriminaliziranje tistih, ki so se upirali okupaciji. Namenoma spremenjena in izkrivljena zgodovina, ki še naprej seje fanatično sovraštvo.
„Nikoli nisem storil ničesar slabega, niti nisem širil sovraštva,“ navdušeno trdi fašistični profesor, ki ga igra Franco Nero v filmu Rosso Istria (Istrsko rdeča) iz leta 2018. „Ampak vi imate člansko izkaznico stranke,“ mu hladno odvrne jugoslovanski zasliševalec. „Vsi so morali imeti člansko izkaznico, da so lahko delali,“ laže ubogi Franco Nero in dodaja še en kamenček k številnim lažnim stereotipom o fašizmu, ter zaključi: „fašisti … komunisti … ne: to so samo uboge žrtve …“. Govori seveda o Italijanih, ubogih žrtvah po definiciji, ki so tako predstavljeni v vseh filmih o drugi svetovni vojni, posnetih v naši državi (Italiji).
To, kar sem pravkar opisal, je ena najpomembnejših scen iz zgodovinske kinematografije, ki jo je v zadnjih letih producirala Italija, dialog, ki prispeva k utrjevanju že tako zelo trdnega stereotipa, znanega stereotipa, da so pač Italijani dobri ljudje. Scena pa se odvija na območju italijansko-jugoslovanske meje, zato je še toliko pomembnejša. Prav na tem območju se zdi nujno poudariti, da so bili Italijani le in samo »uboge žrtve«, ki so jih neupravičeno napadli jugoslovanski »vsiljivci«. To je v bistvu pripoved, ki se ponavlja v vseh italijanskih filmih na to temo; v obdobju takoj po vojni, med dolgim obdobjem napetosti zaradi določitve nove meje (La città dolente – Mesto z bolečino, 1949), in še bolj v zadnjih dvajsetih letih, ko je državna televizija Rai producirala ali koproducirala kar štiri filme na to temo (Il cuore nel pozzo, Rosso Istria, La rosa dell’Istria, La bambina con la valigia – Srce v breznu, Istrsko rdeča, Istrska vrtnica, Deklica s kovčkom), vse z enakim pristopom.
Film, kot je znano, prispeva k ustvarjanju kolektivne domišljije. Ko obravnava zgodovinske teme, ustvarja podobe, skupne vizije preteklosti, veliko bolj kot to lahko stori roman ali, še manj, zgodovinski esej. Zato je še posebej zanimivo poskušati razumeti, kako je film prikazal to stran zgodovine. Po drugi strani pa je film iz istega razloga pogosto predmet političnega nadzora: v začetni fazi prek javnega financiranja, v končni fazi pa prek cenzure. Cenzura in politični nadzor sta v Italiji dejansko vedno spremljala filmske pripovedi o drugi svetovni vojni in o obdobju fašizma.
Le nekaj primerov: leta 1980 je cenzura prepovedala libijski film Il leone del deserto (Puščavski lev), ki pripoveduje zgodbo o vodji odpora Omarju Al-Mukhtaru, ki so ga Italijani obesili leta 1931; deset let kasneje je Rai kupila ekskluzivne pravice za dokumentarni film BBC-ja Fascist Legacy (Fašistična zapuščina) o fašističnih vojnih zločinih, vendar ga nikoli ni predvajala. Medtem je bilo posnetih na desetine filmov s perspektivo večne žrtve, v katerih so tudi agresivne vojne, kot sta invazija Grčije (Mediterraneo, 1991) ali Egipta (El Alamein, 2002) in ki so postali prikaz tragedij, v katerih so Italijani le žrtve in nikoli morilci.
Značilen je film, ki je dal ime stereotipu, Italiani brava gente (Italijani dobri ljudje) iz leta 1964. Zgodba se odvija med tragičnim umikom iz Rusije, kjer nekateri italijanski vojaki preživijo zahvaljujoč lokalnim civilistom, ki jih gostijo v svojih domovih kljub temu, kar so sami prestali v dveh letih brutalne okupacije, vendar so neverjetno prav nekdanji okupatorji tisti, ki so opredeljeni kot »dobri«, ne pa prebivalstvo, ki jih sprejema! V primeru Jugoslavije je preobrat makroskopski. V italijanskem filmu od leta 1945 do danes obstaja ena sama, v bistvu nespremenljiva pripoved: nedolžni Italijani, ki so jih jugoslovanski partizani, žejni krvi in gnani z ideološkim in nacionalnim sovraštvom, vrgli v brezna in prisilili v izgnanstvo.
Ni nobene omembe nasilja, zaradi katerega so se zgodile fojbe, niti ni podob fašističnega nasilja, niti namiga na nacistične zločine, niti političnih in vojaških motivov, ki pojasnjujejo »poravnavo računov« ob koncu vojne. Lahko bi mislili, da je jugoslovanski film Italiji vrnil milo za drago s povsem žrtveno in odkrito propagandistično upodobitvijo italijanskih osvajalcev. Nič bolj narobe!
Kljub manj pluralističnemu sistemu je bil filmski pogled na to stran zgodovine v Jugoslaviji veliko bolj raznolik kot v Italiji. V prvi fazi, ki je bila še do neke mere stalinistična in zaznamovana s spopadi na meji, so bili okupatorji prikazani kot roparski in brutalni. V naslednjih letih pa je jugoslovansko občinstvo dobilo vedno bolj niansiran in kompleksen pogled, z vse večjo dihotomijo med fašisti, krivci za invazijo in vojne zločine, in navadnimi vojaki, nevednimi žrtvami, ki so se nato sami pridružili partizanom in lokalnim odporniškim silam. Simbolična je figura kapitana Rive, ki ga tudi v tem primeru igra Franco Nero, ki se odloči za svobodo in dezertira iz fašistične vojske, da se pridruži jugoslovanskemu odporu v najbolj znanem partizanskem filmu, kolosalnem filmu Bitka na Neretvi iz leta 1969.
Kariero igralca Franca Nera bi lahko povzeli kot odraz razvoja kinematografskega pogleda na to zgodovinsko obdobje. Mlad in obetaven je v šestdesetih letih igral v filmih, kot je zgoraj omenjeni, ki so kljub razumljivim herojskim tonom iskreno prikazovali boj za osvoboditev Jugoslavije, ne da bi prikrivali tragedijo državljanske vojne in odločitve za partizansko stran, ki jo je sprejelo na tisoče nekdanjih italijanskih okupatorskih vojakov. Štirideset let kasneje ga najdemo v srbskem grozljivem filmu, posnetem v Mamuli, italijanskem koncentracijskem taborišču v Črni gori, ki je bilo takrat zapuščeno, danes pa je preurejeno v luksuzni resort: simbol brezbrižnosti in morda tudi preziranja, s katerim sedanje nacionalne države gledajo na zgodovino enotne Jugoslavije. Pred nekaj leti je bila zadnja uprizoritev: mlad antifašistični častnik, ki se odloči za odpor, v filmu Rosso Istria postane star fašistični profesor, ki skuša opravičiti zločine režima z vulgarno banalizacijo takratne italijanske družbe.
Najbolj presenetljiva ni napačna zgodovinska rekonstrukcija, ampak je to sporočilo, ki ga prinašajo ti filmi. Italijanski vojaki, ki so se v Jugoslaviji pridružili odporu, so resnično obstajali. Vendar so to storili večinoma po kapitulaciji fašizma in torej po dveh letih in pol brutalne okupacije, ne pa prej, kot je prikazano v filmu Bitka na Neretvi. Namen tega filma (in mnogih drugih, posnetih v Titovi Jugoslaviji), je predstaviti Italijane v boljši luči, kot so bili v resnici, da bi prispevali k pomiritvi med narodi, ki so se med seboj ostro spopadali, zlasti na obmejnem območju.
Jugoslovanski partizani so se borili za osvoboditev svoje zasedene dežele in, kot dobro vedo zgodovinarji, so po koncu vojne izvedli politično, ne nacionalno represijo, usmerjeno proti fašistom in kolaborantom nacistov: Slovencem, Hrvatom, Srbom in tudi Italijanom. Vztrajanje vseh italijanskih filmov na domnevnem nacionalnem sovraštvu („želim videti, da gre iz te dežele ne le zadnji fašist, ampak tudi zadnji Italijan“, razglasi partizanski vodja v filmu Rosso Istria), predstavitev jugoslovanskih odporniških borcev kot nečloveških krvoločnih bitij (grotesken in karikaturen je negativni protagonist filma Il cuore nel pozzo – Srce v breznu iz leta 2004) nista le lažna: imata politični namen. Da se jugoslovanske komunistične partizane prikazuje v popolnoma negativni luči, da se prikličejo podobe nacističnih zločincev, s katerimi se jih dejansko enači.
Če pomislimo na kontekst, v katerem nastaja ta propaganda, kakšen je dejanski politični cilj tistih, ki ustvarjajo to podobo skozi film? Jugoslavija že več kot trideset let ne obstaja več in nobena od držav, ki so jo nasledile, ne prevzema njene tradicije. Komunistični režimi so praktično izumrli, komunistične stranke pa v sedanjem političnem scenariju ne igrajo nobene vloge. Kaj torej ostane od jugoslovanskih partizanov-komunistov, ki so tudi v zadnjih dveh televizijskih serijah, ki ju je producirala Rai (La Rosa dell’Istria in La bambina con la valigia) v letih 2024 in 2025, predstavljeni kot nečloveški morilci brez zadržkov in podobni nacistom? Torej so partizani prikazani kot nacisti: to je namen te lažne in stereotipne pripovedi.
Sporočilo, ki uporablja preteklost, vendar govori v sedanjosti: upirati se, boriti se za ideal, za bolj pravičen in miren svet, kot so to počeli partizani, te naredi za nacista, točno takšnega, kot tiste, proti katerim se boriš. Retorika o »levičarskih fašistih« ali protestnikih za mir v Palestini, ki so predstavljeni kot antisemiti, pripravljeni na nov holokavst, sledi točno isti logiki. Kdo torej podpihuje sovraštvo? Kdo ga prakticira?
Preobrat filmske pripovedi o dvajsetih letih fašizma in o fojbah je simboličen. Fašisti, ki so sprožili sovraštvo in nasilje v teh obmejnih pokrajinah, postanejo »uboge žrtve«, krivda pa se v celoti pripiše tistim, ki so se borili za osvoboditev izpod zatiranja. Tri desetletja si je jugoslovanski film prizadeval predstaviti italijansko ljudstvo kot žrtev lastnega režima, včasih pa je zgodovinske dogodke prilagodil tej pripovedni potrebi. Najnovejši italijanski filmi, v celoti financirani z državnimi sredstvi so neposredni izraz politike in namesto tega želijo na grotesken in protizgodovinski način prikazali tiste, ki so se borili v nezaželjeni vojni, da bi se osvobodili nepravične in brutalne invazije. Italija je v dvajsetih letih fašizma v teh krajih zagotovo sprožila sovraštvo. Današnja Italija še naprej »pridiga« isto sovraštvo.