Objavljamo zapis o Stanislavu Bensi, ki je bil objavljen tudi v Primorskem dnevniku.
V prejšnjih dneh je iz Prekmurja prispela žalostna vest, da je v 73. letu starosti preminil Stanislav Bensa. Bil je viden član in pravcati steber Društva Primorcev in Istranov v Prekmurju, to je potomcev ljudi z Goriškega, ki se kot begunci po 1. svetovni vojni niso več vrnili v rodne kraje in jim je novoustanovljena država Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) namenila obširna zemljišča južno od Lendave. Tam so naši rojaki z velikimi napori ustanovili dve vasici: Benico in Pince Marof.
Že priimek pokojnika razodeva njegovo goriško poreklo, saj so bili njegovi predniki po očetovi strani doma iz Štmavra, po mamini pa iz Opatjega sela.
S prekmurskim društvom smo goriški Slovenci navezali stike pred dobrima dvema desetletjema, zlasti kot Krajevna skupnost Pevma, Štmaver in Oslavje ter Društvo goriških upokojencev, ki že nekaj let sodeluje na njihovem prazniku v Pince Marofu, znanem pod imenom "Mineštrijada".
Čeprav je Stanislav-Stanko Bensa bil rojen v Prekmurju leta 1953, se je vedno čutil za Primorca, kot tudi ostali prebivalci dveh vasic na madžarski meji. Tudi po izražanju so ohranili goriško govorico in v tiste kraje uvedli povrtnine in nekatera sadna drevesa, ki jih tam niso poznali.
O usodi in nemalokrat težki zgodovini teh ljudi, je Stanko Bensa napisal več knjig, ki pričajo o nastanitvi in hudih življenjskih preizkušnjah Goričanov in tudi nekaj Istranov na vzhodnem robu Slovenije. Najprej je izšla knjiga "Od Soče do Mure", nato ji je sledila "Usoda naših dni", ob stoletnici nastanka vasice Benica je Stanko Bensa napisal knjigo z istim imenom, naposled pa je pred nekaj leti izšla še njegova knjiga "Nikjer doma". Po njegovih napotkih sta bila posneta tudi dva dokumentarna filma.
In še osebna nota: Stanka Benso sem spoznal pred mnogimi leti in sva se takoj "ujela" v pogledih in po zanimanju za zgodovinske dogodke naših ljudi. Večkrat sva se srečala, največkrat pa so najini stiki potekali po E-pošti. Z nasveti, dokumenti in fotografijami mi je veliko pripomogel pri pisanju člankov in knjig o trpki usodi primorskih beguncev med 1. svetovno vojno. Stanko je rad sprejemal goste z Goriškega in jim je obrazložil življenjske usode rojakov v Prekmurju. Bil je tudi ustanovitelj muzejčka v Pince Marofu, kjer je razstavljenih veliko fotografij in dokumentov življenja ljudi na meji z Madžarsko. Decembra 2024 je z večjo skupino rojakov pripotoval na Goriško in je številni publiki v Kulturnem domu predaval o njihovem društvu in nasploh o Goričanih, ki so nov dom dobili v Prekmurju. Prizadevnega Stankota so pokopali na pokopališču v kraju Pince, nedaleč od Lendave. Vsem, ki so ga poznali, bo ostal v prijetnem spominu saj je šlo za človeka, ki se je z vnemo in vztrajnostjo zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina in za tkanje vezi s Primorsko, ki jo je vedno nosil v srcu.
Vili Prinčič
23.6.26