Zadnje novice

Vse od Društvu

Zbor Območne enote Društva TIGR za slovensko Istro

Območna enota društva TIGR za slovensko Istro je imela 17. junija  2021 v društvenih prostorih v Izoli, Gregorčičeva 21, zbor svojih članic in članov. Osrednja točka srečanja je bil slavnostni sprejem 11 novih članov in članic, ki so se nam pridružili v zadnjih dveh letih.

Novi člani so postali Dušan Puh, Dunja Ukmar Hvastija, Ljubo Klanjšček, Marjetka Popovski, Rok Matek, Renata Vidič, Devana Jovan Lacovich, Vesna Furlanič Valentinčič, Zdenko Kovačič, Ernest Skok, Slavko Ivančič, Aljoša Križ in Silvana Dobrilla. 

Na zboru je vodja območne enote Jadranka Šturm Kocjan predstavila dosedanje delo društva in območne enote, predvsem obeležitev 80. obletnice smrti Danila Zelena na Mali gori in slovesnosti, ki so potekali v spomin na vojaškega vodjo TIGR-a v Senožečah in na Mali gori. Predstavila je predloge za spremembo statuta našega društva. Oblikovana je bila tričlanska komisija, ki bo zbrala pripombe k predlogu.

Člani so se ostro odzvali na državno proslavo, ki jo je vlada organizirala 27. aprila na Mali gori, saj se jim je zdelo to popolnoma neprimerno zaradi izbranega kraja, odsotnosti vseh, ki bi morali biti tam prisotni, in neprimerne vsebine s kulturnim programom.

 

Naše članstvo je tudi podprlo protest glede imenovanja novega državnega praznika 13. maja in aktivnosti društva, ki so pripomogle, da predlog v Državnem zboru ni dobil potrebne podpore. Vodja je predstavila tudi priprave na obeležitev 80. obletnice 2. tržaškega procesa, ki bo v decembru.

 

OE slovenska Istra namerava do konca leta organizirati še posvet o zaprtih tigrovcih v koprskih zaporih, v teku so priprave za postavitev spominske plošče v novem mestnem parku, v novembru bomo organizirali v študijski knjižnici Srečko Vilhar v Kopru razstavo o tigrovcih v slovenski Istri in Srečku Vilharju, ki je umrl pred 45 leti.

 

Imenovali smo tudi delegate za letno skupščino in sicer Jadranko Šturm Kocjan, Zlatana Čoka in Mitjo Klavora.

 

Zapisala: Jadranka Šturm Kocjan

                    

Ob praznovanju slovesnosti ob 80. obletnici spopada na Mali gori smo pripravili posnetke prireditev, ki si jih lahko ogledate na spodnjih povezavah.

Slovesnost v Volčah - 13. 5. 2021.

Slovesnost v Čezsoči - 13. 5. 2021.

Slovesnost v Senožečah - 13. 5. 2021.

Slovesnost na Mali gori - 15. 5. 2021.

Govor predsednika Društva TIGR Primorske Gorazda Humarja 


Mala gora, 15.5.2021

Slovesnost ob 80. obletnici spopada na Mali gori

 Spoštovani gostje,

V Društvu TIGR Primorske smo letos z več dejavnostmi in aktivnostmi pristopili k obeležbi 80. obletnice spopada treh tigrovcev Danila Zelena, Ferda Kravanje in Antona Majnika z italijanskim okupatorjem in njihovimi domačimi kolaboranti na Mali gori dne 13.5.1941. Spominjamo se herojske epizode , ki je v bistvu bila tragična. Pomenila je tudi na nek način konec  tigrovstva pod fašistično Italijo in nakazovala je začetek novega odporniškega gibanja z orožjem – to je bil partizanski boj. Trije tigrovci se na Mali gori niso nahajali slučajno, niso bili tu kot pohodniki ali morda lovci. V bližini so imeli več skrivališč orožja, ki so ga zbirali za oboroženi odpor proti okupatorju. To orožje je bila osnova za nastanek Ribniške partizanske čete. Danes je vse premalo poudarjen ta vidik njihovega bivanja na Mali gori, ki niti na nedavni državni proslavi dne 27. 4.2021 na tem mestu ni bil omenjen. Zakaj ne, se lahko le vprašamo.

V našem Društvu TIGR Primorske se ne ukvarjamo s politiko, opazili pa smo, da se politika ukvarja s tigrovci in z Malo goro. Celo preveč se s tem ukvarja, poskuša po svoje interpretirati dogodke tukaj pred 80. leti in jih tolmačiti, kot ji to trenutno ustreza. Za nas , v našem društvu, so merodajne le ocene in ugotovitve zgodovinarjev in ne politične interpretacije. Zato smo se tudi odkrito distancirali od nedavne državne proslave na Mali gori, na kateri so bile s pomočjo javne RTV SLO prikazane številne zgodovinske neresnice o dogodkih na Mali gori. Predvsem nihče ni na tej proslavi omenil, da so na Malo goro poleg italijanskih karabinjerjev prišli tudi domači kolaboranti in skupno napadli tri tigrovce. Povrhu vsega trije tigrovci niso imeli pri sebi orožja, s katerim bi lahko ofenzivno in odkrito v boju  napadli sovražnika. O tem več kot natančno govorijo vsi znani  zgodovinski dokumenti. Da tudi ni bilo nobenega boja, kot je bilo na tej proslavi rečeno, s približno 30 italijanskimi vojaki, ki so na prizorišče prišli šele po nekaj urah, govori poročilo poveljnika karabinjerjev Carboneja – citiram:

Ko smo prišli na kraj, okrog 12.30, se je spopad že končal.

 O vsem tem obstajajo verodostojna poročila zgodovinarjev, ki so preučili tudi zapise italijanskih vojaških oblasti. Da so bili trije tigrovci izdani, se tudi dosti govori, nihče pa ne more argumentirano dokazati kdo naj bi jih izdal. Najraje se govori, da  jih je izdal domačin - komunist. Jaz verjamem zgodovinski stroki in sodbo prepuščam njej, ni pa takih navedb o izdaji domačina Tekavca ta stroka nikoli potrdila na osnovi preučitve zapisnikov , ki so jih sestavili tako karabinerji, italijanska vojska in domači orožniki - kolaboranti. Zgodovinar Tone Ferenc piše: Ni mogoče natančno ugotoviti ali je prišlo do srečanja (spopada op. GH) med italijansko karabinjersko patruljo in Zelenovo skupino po izdaji ali ne. Sam dodajam: in če bi to bila taka izdaja, kot se jo hoče prikazati, potem oborožena enota okupatorjev ne bi štela le 7 orožnikov, ampak bi na Malo goro prišla bistveno večja vojaška enota in z drugačno oborožitvijo.

Vse to nam pove, da je Mala gora , pa ne samo Mala gora, postala priročen poligon za ideološke boje , ki jih nekateri še vedno bojujejo v hosti prav tu na Mali gori, čeprav drugim očitajo, da še danes ne morejo zlesti iz hoste.

In mi smo danes v hosti, v hosti zato, da izrazimo najgloblje spoštovanje celotnemu tigrovskemu gibanju od njegovih začetkov naprej in da se poklonimo spominu trem tigrovskim junakom in dvema kasnejšima partizanoma  z Male gore.

In povrhu vsega še nedavni in verjetno ne zadnji poskus z uvedbo novega državnega praznika 13. maj, ki naj bi bil po mnenju predlagateljev iz stranke SNS posvečen tigrovskemu gibanju. Ime tega praznika naj bi se glasilo – citiram:

  1. maj – dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh.

Prvo – predlog za novi praznik sploh ni imel nobenega priloženega mnenja zgodovinske stroke, ki bi navedbe v imenu praznika potrjevala. In drugo -  v imenu praznika torej ni niti besede TIGR ali besede tigrovci. Razumi kdor more. Predlog je bil v pristojnem odboru DZ zavrnjen.

Zaskrbljujoče pa je, da se ta taista Slovenija obnaša, kot da ne bi nikoli imela Primorske. Kaj Primorska ni bila okupirana že konec leta 1918 in ne šele leta 1941? In kaj nihče ni požgal Narodnega doma v Trstu leta 1920, celo en Slovenec je v tem požaru umrl, in nihče ni streljal v Strunjanu na otroke že leta 1921,  se v Marezigah z orožjem in barikadami uprl fašistom istega leta, 20 let pred Malo goro. In Bazovice tudi ni bilo? Smo vse to že pozabili? V Društvu TIGR Primorske smo predlagali – praznik v spomin TIGRa  ja, vendar naj državni praznik postane 6. september v spomin na dogodke v Bazovici leta 1930 in na bazoviške junake, in še Slovence v zamejstvu bi s tem pritegnili. Proslava v Bazovici lansko leto je poleg tega dobila še odmevno mednarodno dimenzijo. S tem datumom bi opozorili tudi na že zgodnje delovanje organizacije TIGR ustanovljene leta 1927 na Nanosu. Tega konsenza v DZ pa ni bilo več. In vemo tudi zakaj ne.

Končujem – slovensko odporniško zgodovino bomo precej lažje razumeli, če se bomo znebili ideoloških spon, ki jo obremenjujejo.

V TIGRu je bilo namreč eno samo vodilo – odkrit boj proti fašizmu in to je bila edina tigrovska ideologija.

In še to – včeraj smo se oglasili pri edinemu še živečemu tigrovcu Alojzu Kralju iz Nove Gorice, ki bo jutri (16.5.2021) praznoval svoj 101. rojstni dan in nazdravili z njim. Povedal je samo eno stvar, rekel je:  – še naprej se spominjajte vseh tigrovcev in njihovih junaških dejanj. 

Srečno Lojze!

 

Govor slavnostnega govorca, zgodovinarja dr. Boruta Klabjana iz Trsta

Govor na Mali gori nad Ribnico (15. 5. 2021)

Spoštovane in spoštovani,

Zahvaljujem se vam za povabilo, da lahko spregovorim ob tako pomembnem kraju spomina. Ko sem vabilo sprejel, je bilo to obeležje nekoliko manj kontroverzno od tistega kar je danes, a zgodovinarji, ki se s tem ukvarjamo, vemo, da spomeniki in spominska obeležja spreminjajo pomen v času. Za tistega, ki to preučuje, je še najbolj zanimiv tisti del vprašanja, kako do tega pride in zakaj, morda celo še bolj od tega kaj se je ZARES zgodilo tistega 13. maja 1941. Zato vam ne bom razkril RESNICE, temveč bom v svojem razmišljanju izpostavil nekaj vidikov, ki so bili v zadnjem času manj v ospredju, a predstavljajo pojmovno os okrog katere se vrti razumevanje slovenske preteklosti in sedanjosti.

Do nedavnega spopad med tremi TIGR-ovci in pripadniki italijanske vojske na Mali gori, ni imel posebnega pomena v slovenskem spominskem koledarju, v prejšnjih dveh desetletjih pa je začel pridobivati na pomenu, kot tisti kraj kjer naj bi prišlo do prvega spopada med protifašisti in okupatorsko vojsko. A vprašanje je nekoliko omejujoče in želja po razkrivanju protifašističnega primata izgubi na pomenu, če ni postavljena v pravi zgodovinski kontekst. Zato ne moremo mimo razumevanja časa in prostora v katerem se je spopad zgodil, saj drugače tvegamo  ahistorične interpretacije, ki ne prispevajo k bolj poglobljenemu razumevanju zgodovinske kompleksnosti. Za Danila Zelena, Ferda Kravanjo in Antona Majnika je bil napad na Jugoslavijo aprila 1941 in spopad na Mali gori mesec kasneje resda pomemben, za Zelena celo usoden dogodek, a ga ni mogoče iztrgati iz niza njihovega večletnega protifašističnega delovanja. Zelen in drugi so bili že dolgo na spisku italijanske policije in akcij proti fašistom se niso lotili aprila 1941, ker so nemške, italijanske in madžarske čete vkorakale v Jugoslavijo. Morda so invazijo celo pozdravili in se veselili vojne s sosednjo Italijo v prepričanju, da bo Jugoslavija zmagala, kar bo privedlo do priključitve tedanje Julijske Krajine Jugoslaviji. Tako piše Stanko Petaros iz Boršta pri Trstu, v rokopisu sestavljenem septembra leta 1953, v bolnici v Zagrebu, malo preden bi umrl. Septembra 1931 sta ga Ivan Marija Čok in Albert Rejec, vodilna lika TIGR-a, ki se nista strinjala, da skupaj z drugimi protifašističnimi gverilci vodi samostojne akcije, tako trdi Petaros, dala zapreti v ljubljanske zapore in ga nato, skupaj z drugimi tovariši, izgnali v kmetijsko kolonijo v Bistrenici v Makedoniji, nedaleč od grške meje, kjer naj bi primorski Slovenci, ki so odhajali iz Italije, »pojugoslovanili« tamkajšnje območje. Zanimivo je brati, kako ga je v Skopju vodja Vardarske banovine poklical na razgovor in mu utemeljil odločitev, ki je imela čisto praktične mednarodno politične okoliščine: »Pojasnil mi je, da ni primeren čas, da bi odhajali na razne atentate v Italijo. Takšna dejanja, da lahko privedejo do vojne med Jugoslavijo in Italijo, kar pa bi bilo zelo neprimerno, ker Jugoslavija ni pripravljena in oborožena za vojsko. Povedal sem mu, da mi mladinci organizacije TIGR nasprotno želimo, da pride do vojne, da čim prej osvobodimo Julijsko krajino«.

Primer Stanka Petarosa je razmeroma nepoznan, zato sem ga izbral. Gre pa za osebo, ki je z Danilom Zelenom in drugimi protifašisti sodeloval pri nekaterih izmed najdrznejših akcij, ki jih pozna kronologija medvojnega protifašizma. Ta namreč se ne prične v spomladanskih dneh leta 1941, temveč sega v obdobje po prvi svetovni vojni. Za Zelena, doma iz Senožeč, Kravanjo, rojen v Čezsoči, in za Majnika iz Volč pri Tolminu, se je okupacija lotila leta 1918, ko so Primorsko zasedle italijanske čete, ne pa aprila 1941, ko so Jugoslavijo napadle sile osi. Njih je rapalska pogodba novembra 1920 in priključitev Kraljevini Italiji marca naslednjega leta spremenila v Zamejce. Bil je čas, ko je Zamejstvo segalo od Gorice do Sežane, Idrije, Tolmina vse do Postojne in čez. Zaradi tega so že sredi dvajsetih let, potem ko je italijanski fašistični režim v bistvu napovedal Slovencem in Hrvatom izginotje, organizirali nasilno protifašistično delovanje. Simbolni začetek je bil zanje prej požig Narodnega doma v Trstu, kot pa korakanje bersaljerjev po Tromostovju. Zato je mogoče trditi, da je bilo streljanje na Mali gori nad Ribnico le eno izmed spopadov Zelena in tovarišev, ki je Zelena v dolgi karieri protifašističnega gverilca stalo življenje.

Zelen, Kravanja in Majnik niso bili edini. Oblike upora so bile neštete, a nemalo je bilo tudi prilagajanja novim razmeram in prišlo je do sodelovanja z novimi oblastmi, ne nazadnje tudi s fašisti, še toliko bolj ko so ti prišli na oblast. Čeprav o tem manj govorimo, je bilo tudi med Slovenci kar nekaj fašistov, še več pa takih, ki so se novim razmeram kratko malo prilagodili. Življenje teče dalje in kljub fašistom je bilo potrebno zjutraj vstati in nekako preživeti do naslednjega dne in po možnosti še dlje. Zato je bila slika o Slovencih v času od konca prve svetovne vojne do spomladi leta 1941 zelo pestra. Nekateri izgnani, drugi osvobojeni, nekateri izseljeni, drugi manjšinci, zraven njih asimilirani ali pa taki, ki jim je bilo za vse skupaj bolj malo mar, samo da je bila skleda polna. Nekateri pa so po sili razmer postali uporniki in svoje nestrinjanje izražali na raznolike načine. Nekateri so se odločili za požiganje šol in vrtcev, ki jih je država iz slovenskih in hrvaških spremenila v italijanske z namenom, da »tujerodne« otroke spremeni v Italijane. Drugi so to počeli z izobešanjem slovenskih narodnih barv ali pa rdečih zastav, s petjem prepovedanih pesmi, z uboji fašistov in njihovih sodelavcev, z bombami proti časopisom, ki so širili protislovenski rasizem in proti simbolnim krajem italijanske nadvlade, kot je tako imenovani svetilnik zmage nad Barkovljami, pri Trstu, ki ga Ferdo Bidovec in drugi antifašisti niso uspeli razstreliti. Primorsko protifašistično delovanje je bilo skratka raznoliko in se je v letih spreminjalo. Nekateri so se povezali z ORJUNO, organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, drugi so delovali znotraj organizacije TIGR, ali pa v obeh, tretji so bili Borbaši, povezani v podtalno mrežo, ki je delovala v Trstu, na Krasu, v Bregu in vzdolž Istre. Ko so na kranjskem pokopališču na pol konspirativno, na pobudo tržaškega emigranta Draga Žerjala, postavili prvi protifašistični spomenik na svetu, je to bilo septembra 1931 v čast ustreljenim Vladimirju Gortanu iz Berama pri Pazinu, in Ferdu Bidovcu ter tovarišem ustreljenim v Bazovici. Kljub temu, da ne smemo zanemariti spremenjeni kontekst, ki jo je prinesla invazija aprila 1941, bi bilo zgrešeno ne upoštevati rdeče niti, ki spopad na Mali gori povezuje z Gortanom, s streli v Bazovici in ne nazadnje z aretacijami, ki so v letih 1940 in 1941 prizadele primorsko protifašistično mrežo in ki so nato privedle do ustrelitve Tomažiča in drugih tovarišev na Opčinah decembra leta 1941.

Verjetno je prav drugi tržaški proces s svojimi raznovrstnimi obtoženci eden izmed najboljših pokazateljev, kako raznolika je bila protifašistična družba, ki se hkrati zrcali tudi v Mali gori, oziroma v njenem nadaljevanju, ko težko ranjenemu Ferdu Kravanji uspe zbežati iz ljubljanske bolnišnice. Italijanskim oblastem se je pretvarjal, da je Đuro Jovanović, rojen v Čikagu, ki se je vrnil v rodno Srbijo, a je zaradi vojnih razmer zabredel v kočo v Sloveniji. Kljub karabinjerskim stražam ga je iz postelje rešilo medsebojno sodelovanje med OF, sestro Antona Majnika Marijo, redovnico Jedert Kersmančevo in njenim spovednikom, ki ji je dovolil lagati, »kadar gre za rešitev človeškega življenja«, bivšim dravskim banom Dragom Marušičem, doktorjem Mirkom Dergancem in drugimi zdravniki z Venčeslavom Arkom na čelu. Sodelovanje in averzija proti italijanski okupaciji je skratka omogočila pobeg enemu izmed najbolj iskanimi banditi, kot so protifašističnim upornikom pravile okupacijske oblasti. Kravanja se je še nekaj časa skrival in nato leta 1942 vstopil v partizane. Iz njegovega življenjepisa, ki ga je baje takrat sam spisal, a je kasneje prišel v roke italijanski vojski, opisuje ne samo predvojne požige šol, ampak tudi zbiranje prostovoljcev za državljansko vojno v Španiji in diverzantske napade na železniško progo na Koroškem, leta 1940, v času ko je bilo opravljanje takih akcij na ozemlju Tretjega rajha skorajda nepredstavljivo početje. O Mali gori piše bolj malo: »Šel sem v Zverce k Zelenu za 14 dni, nato v Malo goro, kjer so nas napadli Italijani. Bil sem ranjen v pljuča, Italijani so me prijeli in odvedli v Kočevje«. Iz tega ne zvemo nič novega. Prej obratno, a vprašanje zakaj temu dogodku ni posvetil večje pozornosti bo potrebno šele preučiti.

Žal se je pozornost večkrat usmerila v apriorne sodbe, manj pa primerjavi virov in analitičnemu razčlenjevanju podatkov, kar pa bi le omogočilo boljše poznavanje protifašistične dediščine in protirežimskih vzgibov, prispevalo bi k bolj natančnemu razumevanju, kako so potekale protirežimske aktivnosti, koliko so bile uspešne, koliko podpore so imele med prebivalstvom, kako so se razmere spremenile z začetkom vojne aprila 1941 in kako so se novemu stanju prilagodili novi in stari protifašistični gverilci. Trenutno ni mogoče vsega pojasniti, a za zaključek gre ob raznolikosti protifašističnega upora le izpostaviti dejstvo, da so s svojim bojem prav gotovo stopili v vrste velike in raznolike koalicije, ki je v času druge svetovne vojne premagala fašistični in nacistični režim.

   

Slavnostni govorec, zgodovinar dr. Borut Klabjan 

Senožeče – v spomin Danilu Zelenu

Polaganje vencev s krajšim programom bo v četrtek, 13. 5. 2021:

 

17.00 – Senožeče pri spomeniku

           - kulturni program

           - nagovori

           - polaganje venca

 

Predvidena je udeležba praporščaka in predstavnika vodstva društva TIGR Primorske.

 

Zaradi spoštovanja epidemioloških okoliščin bo udeležba prilagojena. Vabljeni člani društva in udeleženci po izboru lokalne skupnosti.

 

 

Društvo TIGR Primorske

Marijan Suša

Vodja OE Kras - Brkini

Volče -  v spomin Antonu Majniku in Čezsoča - v spomin Ferdu Kravanji

Polaganje vencev s krajšim programom bo v četrtek, 13. 5. 2021:

 

11.00 – Volče pri podružnični šoli

           - deklamacija (podružnična šola Anton Majnik Volče)

           - nagovori

           - polaganje venca

 

15.00 – Čezsoča pri spomeniku sredi vasi

          - deklamacija (OŠ Bovec)

          - MPZ Golobar

          - nagovori

          - polaganje venca

 

Predvidena je udeležba praporščaka in predstavnika vodstva društva TIGR Primorske.

 

Zaradi spoštovanja epidemioloških okoliščin bo udeležba prilagojena. Vabljeni člani društva in udeleženci po izboru lokalne skupnosti.

 

 

Društvo TIGR Primorske

Siniša Germovšek

Vodja OE Posočje

 

 

 

 

Sestanek članic Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij - KoDVOS pri ministru za obrambo mag. Mateju Toninu

Dne 13.aprila 2021 je v Ljubljani na Ministrstvu za obrambo potekal redni letni sestanek članic KoDVOS z ministrom za obrambo mag. Matejem Toninom in njegovimi strokovnimi sodelavci, ki pokrivajo področje veteranskih organizacij. Uvodoma je minister predstavil svoje sodelavce, ki bodo delali v na novo ustanovljenem Direktoratu za vojaško dediščino, ki bo sistemsko skrbela za to področje na Ministrstvu za obrambo. Poleg tega je minister prikazal še dinamiko plačil za delovanje članic KoDVOS v letu 2021 in zagotovil, da bodo ta sredstva dodeljena v skladu s prejetim planom izplačil.

Članice KoDVOS so ministru predstavile problematiko delovanja njihovih organizacij. Kot predsednik Društva TIGR Primorske je Gorazd Humar  izpostavil vprašanje predloga o določitvi 13. maja za državni praznik in stališče našega društva, ki je sicer bilo javno objavljeno v obliki odprtega pisma. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje prerazporeditve določenih sredstev namenjenih s strani ministrstva za delovanje društva na način, ki bi bolj ustrezal dejanski porabi sredstev.

Društvo TIGR Primorske pri predsedniku Državnega zbora

Dne 30. marca 2021 je predsednik Državnega zbora Igor Zorčič sprejel delegacijo Društva TIGR Primorske, ki so jo sestavljali Gorazd Humar kot predsednik društva, Jadranka Šturm Kocjan in dr. Savin Jogan. Pobudo za ta sestanek je dalo Društvo TIGR Primorske. Tema sestanka je bil predlog, ki ga je  predsedniku Državnega  zbora poslala skupina poslancev SNS – Slovenske nacionalne stranke in s katerim so predlagali, da bi 13. maj postal nov državni praznik, ki naj ne bi bil dela prost dan. Svoj predlog je SNS utemeljevala s tem, da je 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici  potekal prvi oboroženi spopad z okupatorjem po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije (in ne po njeni okupaciji oz. napadu nanjo 6.aprila 1941), kot je SNS v svojem pismu navedla. Naše društvo je sicer že kmalu po tem, ko je pobuda SNS za novi praznik prišla do predsednika Državnega zbora napisalo odprto pismo tako predsedniku Državnega zbora Igorju Zorčiču kot tudi vsem poslankam in poslancem državnega zbora, v katerem je s podatki pridobljenimi od Inštituta novejše zgodovine in z nizom zgodovinskih dejstev, ki jih je zbral in uredil dr. Savin Jogan, vse seznanilo z mnenjem našega društva o pobudi SNS za novi praznik 13. maj. V odprtem pismu smo se distancirali od pobude SNS z navedbo, da ta pobuda ne temelji na ugotovitvah zgodovinske stroke, saj pobudi ni bilo priloženo nikakršno dodatno gradivo.

Predsedniku Državnega zbora smo v polurnem razgovoru predstavili naše stališče  z navedbo, da bi bili v društvu sicer veseli državnega praznika, ki bi spominjal na junaško obdobje tigrovskega gibanja, a ne s tako neustrezno utemeljitvijo kot jo je prikazala SNS. V pogovoru smo predsedniku Državnega zbora omenili, da bi za državni praznik bil veliko bolj primeren datum 6. september 1930, ko so bili ustreljeni bazoviški junaki. Tak praznik bi imel veliko več združevalnih elementov, saj bi z njim pritegnili tudi Slovence na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Poleg tega pa je 6. september lani v Bazovici pritegnil veliko pozornost javnosti z udeležbo in poklonom predsednikov dveh sosednjih držav bazoviškim žrtvam. Tako bi prazniku poleg spominskega karakterja dodali še povezovalno komponento. V pogovoru smo tudi poudarili, da ne želimo, da postane tragičen dogodek, ki se je zgodil 13. maja 1941 na Mali gori  predmet politične trgovine med posameznimi političnimi strankami.

Predsednik Državnega zbora nas je obvestil, da je predlog SNS že šel v skupščinsko proceduro po hitrem postopku, kot je to zahtevala SNS. Predlog o prazniku bo obravnavan v začetku meseca maja na Odboru za delo in če bo ta odbor predlog odobril,  bo le ta šel še na odločanje z glasovanjem v skupščini.

V zvezi s pobudo SNS za nov državni praznik 13. maj smo se želeli pogovoriti tudi s podpisniki pobude in s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim in mu napisali pismo s pobudo za skupno srečanje na dan , ko bomo v parlamentu pri predsedniku Državnega zbora. Na naše pismo s pobudo za skupni sestanek nismo s strani SNS dobili nikakršnega odgovora.

 

Gorazd Humar

31.3.2021

V spomin dr. Cvetku Vidmarju (1932 – 2021)

Dne 24. marca 2021 smo se na pokopališču v Braniku poslovili od dolgoletnega in uglednega člana Društva TIGR Primorske dr. Cvetka Vidmarja iz Nove Gorice. Slovesa od Cvetka pred samim pogrebom smo se udeležili številni predstavniki našega društva in v spremstvu našega praporščaka Bojana Orešnika. Dr. Cvetko Vidmar je bil izjemen poznavalec tigrovske zgodovine in zgodovine tiste uporniške Primorske, ki je znala s svojimi junaškimi dejanji Primorsko po letu 1945  in dogodkih takoj zatem spet vključiti v slovensko državno jedro. Tudi to povojno in za Primorsko prelomno dejanje je bilo predmet preučevanja dr. Cvetka Vidmarja, plod teh njegovih raziskav pa je zabeležil v svoji zadnji izdani knjigi.

Ob samem slovesu smo se od dr. Cvetka ob grobu poslovile tudi tri primorske rodoljubne in veteranske organizacije. Govor je v imenu vseh prebral Boris Nemec iz Šempetra pri Gorici. Veliko podatkov o življenju in delu dr. Cvetka Vidmarja je poleg njegove hčerke Maje Vidmar ob tem prispeval tudi naš član in Cvetkov sokrajan dr. Savin Jogan. Najpomembnejši izvlečki iz govora Borisa Nemca o življenju in delu dr. Cvetka Vidmarja so navedeni v tekstu v nadaljevanju.

Gorazd Humar

 

Dr. Cvetko Vidmar

Cvetko Vidmar se je rodil v Braniku, tedaj Rihemberku, 25. avgusta 1932 mami Silvi in očetu Maksu. Že v mladosti je izkusil težke socialne krivice ter brutalnost fašizma. Še ne dvanajstletnega otroka so ga skupaj s staro mamo Francko nemški okupatorji 15. februarja pregnali v Nemčijo ob maščevalnem skupinskem izgonu vaščanov Branika in Komna. Mali Cvetko je moral v Nemčiji prisilno delati na kmetiji v vasi Leerstteten pri Nürnbergu. K sreči sta s staro mamo preživela, a povratek iz izgnanstva na uničene domove v Braniku je bil ponovno huda življenjska preizkušnja. Leta povojne obnove so zahtevala velika odrekanja. Vsi ti travmatični dogodki so mladega Cvetka oblikovali v izjemno trdno in socialno občutljivo ter pravično osebnost. Inteligenten fant je zaključil gimnazijo v Šempetru pri Gorici in leta 1956 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po študiju je služil vojaški rok v Bileči in se vključil v mednarodno aktivnost OZN v okviru  jugoslovanskega bataljona  v mirovni  misiji na Sinaju.

Kot mlad diplomant se je odzval klicu Goriške, ki je hudo potrebovala mladih in zavzetih kadrov za izgradnjo novega regionalnega središča kot posledico izgube Gorice. Hitra povojna rast Nove Gorice v novo upravno, izobraževalno in gospodarsko središče je rezultat tudi družbenih funkcij in znanja, ki ga je mladi pravnik nesebično razdajal za skupno dobro. Leta 1957 je postal tajnik Okrajnega ljudskega odbora v Novi Gorici, kjer je bil do ukinitve okrajev leta 1961.

Cvetko je leta 1961 postal tajnik skupščine občine Nova Gorica in to vse do leta 1973, ko je prevzel odgovorno nalogo direktorja Projekta - načrtovalca urbanističnega razvoja Nove Gorice in celotne občine. Od leta 1976 do leta 1978 je bil družbeni pravobranilec samoupravljanja, branilca sistema, ki je delavca povzdignil v odgovornega subjekta gospodarskega razvoja in sprostitve vseh komponent človeškega kapitala in ustvarjalnosti v dobrobit vseh nas. Izjemne sposobnosti Cvetka so opazili tudi širše v Sloveniji in tako so ga leta 1978 imenovali za republiškega svetovalca Izvršnega sveta Skupščine SRS. V letih 1980-84 je opravljal izjemno odgovorno funkcijo generalnega tajnika Predsedstva SRS. Nato se je vrnil na Goriško in se zaposlil v Salonitu Anhovo.

Cvetko ni le opravljal zahtevnih družbenih funkcij, ampak je svoje znanje tudi teoretično stalno izpopolnjeval. Po magisteriju je leta 1986 postal doktor pravnih znanosti z zagovorom disertacije z naslovom Družbeni dogovor v teoriji in praksi.

Leta 1990 je postal Cvetko član Izvršnega sveta Skupščine Občine Nova Gorica. Tu je dočakal zgodovinske spremembe družbenega sistema in v desetdnevni vojni za Slovenijo je imel pomembne zadolžitve. Postal je član Zveze veteranov vojne za Slovenijo. V samostojni Sloveniji je vse svoje vsestranske talente in ustvarjalnost usmeril v angažiranost v civilni družbi.

Junija leta 1991 je bil soustanovitelj prvega Slovenskega društva izgnancev na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer se je zbralo 8.000 slovenskih izgnancev. Že naslednje leto je v Novi Gorici ustanovil Društvo izgnancev severne Primorske in bil pobudnik, da so društvo ustanovili tudi v Braniku in Komnu, od koder je nemški okupator pregnal vaščane v Nemčijo. Na podlagi temeljitega raziskovalnega dela na področju slovenskega izgnanstva je napisal brošuro o primorskih izgnancih in internirancih, ki je izšla leta 2017.

Zvestoba in ljubezen do rojstnega Branika je botrovala njegovemu predsedovanju uredniškega odbora, ki je izdal dva zbornika z naslovom Kronika Rihemberka - Branika.

Zaradi njegovega izjemnega dela za izgnance med drugo svetovno vojno na Primorskem, so mu člani Društva izgnancev Severne Primorske leta 2018 podelili priznanje častnega predsednika društva. 

Predsednik društva TIGR Primorske Gorazd Humar je ob Cvetkovi smrti zapisal: Dr. Cvetko Vidmar je bil član Društva TIGR Primorske od ustanovitve društva leta 1994 naprej. Aktivno je deloval kot član upravnega odbora Območne enote Goriška. Zelo pomembno je njegovo delo pri sistematičnih raziskavah delovanja tajne protifašistične organizacije TIGR v Rihemberku oz. Braniku, saj je o tem leta 2000 izdal knjigo. Cvetkovo poznavanje primorske uporniške zgodovine 20. stoletja je bilo v društvu vedno zelo cenjeno, saj je bil Cvetko zavezan objektivni zgodovinski resnici, ki se ji ni nikoli izneveril.

Zveza borcev NOB Nova Gorica se ga spominja kot svojega člana, ki je bi že kot fantič žrtev okupatorjevega nasilja, in kot zvestega prijatelja. Dr. Cvetko Vidmar je bil aktiven v raznih odborih in komisijah, predvsem pa kot član komisije za zgodovinopisje. Leta 2015 mu je ZZB Slovenije za vrednote NOB podelilo zlato plaketo za življenjsko delo.

Po nastanku države Slovenije je politika opustila nadvse uspešen sistem policentričnega razvoja Slovenije ter vedno bolj centralizirala vse družbene, politične in gospodarske funkcije v Ljubljani. Cvetko je bil med daljnovidnimi osebnostmi, ki so se zavedali, da taka politika pomeni siromašenje Nove Gorice kot mesta in občine ter celotne goriške regije. Tako je Cvetko skupaj z najodgovornejšimi kolegi, Joškom Štrukljem, Rudijem Šimcem, Sergijem Pelhanom in številnimi drugimi leta 1994 ustanovil Forum za Goriško - Združenje za preporod Goriške. Osrednji cilj združenja je bila ustanovitev Goriške pokrajine s sedežem v Novi Gorici.  Cvetko je bil v društvu izredno dragocen poznavalec lokalne samouprave in na njegove številne pobude je Forum za Goriško naslovil pisne pozive na Vlado RS, Državni zbor RS in predsednika RS za ustanovitev pokrajin v Sloveniji. V zadnjih dveh desetletjih se je Cvetko še posebej angažiral za povrnitev k policentričnemu razvoju Slovenije, ki bi zagotavljal enakomerni razvoj celotne države. Pomembno podporo je Cvetko zagotavljal tudi ministru za kulturo Sergiju Pelhanu za izgradnjo Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici.

Leta 2009 pa je Cvetko izdal izjemno dragoceno  knjigo z naslovom: »Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja« z orisom Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947.

V jeseni življenja je imel Cvetko končno čas, da se je še bolj posvetil svojim ljubim vnukinjam in vnukom. Skupaj z njimi se je iz številnih zanimivih pripovedi  rodila obljuba, da jim bo v spomin zapustil knjižno pripoved: Kako je bilo, ko si bil še majhen? Knjigo je ravnokar uspel dokončati, hčerkam ostaja samo obveza, da bo dočakala tiskanje.

Dragi Cvetko, v imenu omenjenih društev, organizacij, družbenih in političnih ustanov ter številnih posameznikov, ki smo te neskončno cenili, ti izrekam izjemno hvaležnost za vse tvoje dragocene prispevke k našemu skupnemu družbenemu in ekonomskemu razvoju Slovenije in še posebej tvoje priljubljene Goriške. Prav Goriški si posvetil neizmerno skrb za njeno prihodnost.

 

Boris Nemec, Forum za Goriško

Gorazd Humar, Društvo TIGR Primorske

Dora Levpušček, Društvo izgnancev S. Primorske

ZZB za vrednote NOB, Nova Gorica

…….

…..

 

 

 

 

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net